Psihoanalize

NAMEN PSIHOANALIZE?

Za psihoanalizo se lahko odločimo iz različnih vzgibov in razlogov. Najpogosteje, kadar se znajdemo pred trpljenjem, ki postaja ali pa je že dlje časa nevzdržno. Lahko tudi, če le želimo spoznati, zakaj se nam nekatere neprijetne stvari in podobnosti v življenju kar naprej ponavljajo, zaradi česar se naprimer počutimo ujeti v nekaj nerazumljivega, močnejšega od naše volje ter želje po spremembi, navkljub prizadevanjem, da temu ne bi bilo tako.

 

Pa tudi, kadar imamo občutek, da nam nekaj v življenju enostavno ne gre kot bi si želeli, pa bi stvari radi premaknili naprej ali ko se soočamo s težko situacijo ali težkim obdobjem. Lahko se počutimo zavrti, pa ne razumemo zakaj, nas to ovira pri delu in sploh v vsakdanjem življenju in odnosih. Ponavljajo se zaskrbljenost, anksioznost, porazi, obcutek notranje zavore, nemoči, obupa.... Skratka, kadar občutimo željo ali potrebo, da bi se zatekli po pomoč tretjega, ki nas bo profesionalno in terapevtično spremljal v tem obdobju, ko nam ne gre in se soočamo s trpljenjem, ali pa le pri delu na samem sebi, pri odkrivanju lastnih nezavednih mehanizmov in vsebin, ki nas vodijo k ponavljanju podobnih neprijetnih situacij, ter nam pozvrocajo nelagodje, trpljenje, obcutke ujetosti ter usodnosti.

 

KOMU JE NAMENJENA PSIHOANALIZA?

Simptomi zaradi katerih se odločimo za delo so torej lahko najrazličnejši :​

• strahovi, tesnoba, depresija 

• fobije

• obsesivne motnje

• prehranjevalne motnje

• nenehni dvomi, negativna samopodoba, pomankanje samozavesti

• telesne (psihosomatične) težave tudi brez ogranskega vzroka etc.

​

Ljudje, katerim psihoanaliza zlasti odgovarja, so tisti, ki jim osebno (subjektivno) povzroča težave. Čutijo, da je to uganka, ki jo morajo razvozljati zato, ker imajo težave z zaskrbljenostjo (anksioznostjo), z notranjo zavrtostjo in spori (konflikti). Ti lahko obremenjujejo vsakdanje življenje.

Morda take osebe živijo z občutkom manjvrednosti, z občutkom krivde, ali imajo medčloveške odnose, ki se vedno končajo s porazom. Lahko pa gre za občutek, da v življenju ne morejo uspeti. Morda je tak človek zdaj pred izzivom za vse življenje, zaradi česar se sprašuje o svoji preteklosti in jo želi sebi pojasniti in predelati, da se mu poraz ne bi ponovil.

 

Že od Freuda naprej je psihoanaliza prostor, kamor se zateče trpeči, kateremu njegov simptom povzroča intimno in nerazumljeno notranje trpljenje in ki nosi sporočilo. Oseba sama ne pozna pomena simptoma in njegovega vzroka.

 

Lahko gre za izgube dragih in nedokončano žalovanje za njimi. Lahko gre tudi za težave, ki nastanejo zaradi rupture v pomembnem osebnem odnosu.

 

Beseda je tista, ki na površino zavesti naplavi resnico, ki je pot k olajšanju in osvoboditve. Izrečena  beseda  vodi k odkrivanju, spoznavanju samega sebe in svoje lastne resnice. 

 

NAČIN DELA

Beseda in govor sta tukaj edino orodje, pa naj gre za krajšo psihoterapijo, ali za dolgotrajnejšo psihoanalizo. V dobronamerni prisotnosti terapevta se odpre nov prostor, kjer lahko govorimo o sebi brez samocenzure in v popolni zaupnosti psihoanalitičnega kabineta – o vsem, kar se nam postavlja kot problem, kot vprašanje ali kar nam povzroča trpljenje. Kratka rešitev lahko terja samo nekaj seans o konkretnem vprašanju, ki se vam zastavlja.

 

Psihoterapija omogoči odkrivanje skrite logike simptomov, pa tudi globlje raziskovanje vašega nezavednega; tu si pacient in psihoanalitik sedita nasproti. 

​

Psihoterapija je »zdravljenje duše« in je namenjena vsem, ki se soočajo s problemi v medsebojnih odnosih, medsebojni komunikaciji, osebnostnimi ali psihosomatskimi motnjami, depresijo. 
Lahko gre za slabo počutje, zaskrbljenost (anksioznost), težave v odločilnih trenutkih življenja, žalovanje, neutemeljene občutke krivde, za življenske poraze, za intrapsihične zavore, zasvojenost, nespečnost, motnje prehranjevanja itd. 

​

Psihoanaliza je poglabljanje v vzgibe nezavednega, s srečanji enkrat ali večkrat na teden in s prostim asociiranjem na psihoanalitičnem kavču.
V vsakem primeru veste, da je psihoanalitik z vami, da vas posluša, odpira nova vprašanja zato, da bi privzeli novo videnje in razumevanje preteklih in sedanjih težav. Vaša dovzetnost je osrednjega pomena v samem procesu terapevtskega oziroma psihoanalitičnega dela.

 

REZULTATI DELA NA SEBI

Željena sprememba in napredek sta v prvi vrsti sprememba videnja in dojemanja samega sebe in drugih okoli vas. 

 

To dojemanje v psihoanalizi postane razdrugačeno (izniansirano) in bolj poglobljeno. Vodi k boljšemu razumevanju lastnih čustvenih odzivov in njihovih psihičnih pa tudi telesnih posledic, ki se izražajo preko psihičnih in fizičnih simptomov. Rezultat je boljše razumevanje in odnos do samega sebe, ter tudi do drugih, v vseh pogledih svojega zasebnega bitja in žitja. Subjekt lahko prevzame polno odgovornost v vseh vidikih svojega življenja. Odpre se nov psihični prostor, obenem pa tudi razumevanje in sprejemenje njegovih meja, ter meja svoje lastne svobode. 

Psihoanaliza omogoča, da z okoljem bolje občujete, ter lažje in bolje ljubite in delate, predelavo in razreševanje preteklih in aktualnih travmatičnih dogodkov, predvsem pa lastno subjektivizacijo v samem analitičnem procesu.

Delo na sebi lahko traja nekaj tednov ali nekaj let.

 

KAKO POTEKA PSIHOANALIZA

Do vzroka problema in razumevanja sporočila, katerega nosi vsak simptom,
se lahko dokopljemo le z delom na sebi in postopnim odkrivanjem njegovega smisla, logike . Pomemben del tistega, kar se dogaja v psihi, je v nezavednem. Tam je lahko že od časa pred rojstvom, od zgodnjega otroštva, lahko pa je bilo kasneje potisnjeno v nezavedno zaradi raznih travm, ki jih je pacient doživel kot otrok. Tudi velja, da se nezavedne travme prenašajo preko nezavednega; pogosto se njihova simptomatika prenasa tudi preko generacij.

 

LAKANOVSKE PSIHOANALITIČNE SEANSE

Vsaka psihoanaliza se prične z “predhodnimi pogovori” katerih namen je prepoznavanje problematike in preiskus želje posameznika, da prične z delom na sebi z namenom razrešitve njegovih težav. Ko ne potrebuje več vizualne podpore je povabljen, da nadaljuje z delom na kavču. Predvsem pa, ko se vzspostavi transfer, ki omogoči prenos starih čustvenih vsebin in afektov na analitika. Ta mehanizem je v središču psihoanalitičnega procesa in je potreben, da lahko posameznik poravna račune s starševskimi in drugimi zanj pomembnimi figurami, ki so odločilno delovale in vplivale na analizantovo dosedanjo usodo in determiniranost. Za razliko od ostalih psihoanalitičnih metod, ki imajo točno določeni časovni okvir seans, lakanovski psihoanalitiki dajejo prednost učinku presenečenja. Seanse večinoma niso časovno enake /fiksne, lahko trajajo krajši ali deljsi čas, ter se zakjujcijo na pomembnem elementu ali uvidu, ki se zgodi med seanso. Takšna nenadna prekinitev seanse omogoči analizantu, da bolje razume, da je vzniknil pomemben element nezavednega.